|
Festival Groezrock 2006
|
 Groezrock je belgijski punk rock/hardcore festival, ki je letos potekal že petnajsto leto zapored. Festivalsko prizorišče se nahaja zraven vasi oziroma majhnega mesteca Meerhout, ki je od Bruslja oddaljeno kakšnih sto kilometrov. V dveh dneh se je na dveh odrih (prvi dan je obratoval le glavni oder) predstavilo trideset bendov, ki bi jih na grobo lahko postavili v punk rock, hardcore in novodobni emo.
Kot vsak festival, je imel tudi Groezrock svoj prostor za kampiranje, ki so ga že v petek začeli naseljevati metalcorovci, panksi z irokezami, skejtarji, tridesetletniki s Satanic Surfers majicami, potetovirane Horrorpops fenice in tako naprej. Tudi kakšnega fena Dashboard Confessional si lahko ugledal, kako je sramežljivo postavljal šotor. Vse skupaj je izgledalo res dobro, vsi so izgledali naravnost zadovoljni, še posebej tisti, ki so v kamp prinesli neizmerne količine piva. Tudi nebo je obetalo lep popoldan. Le nekam prav toplo ni bilo.
Glavno prizoršče, ki je bilo ločeno od kampa, je bilo res ogromno. Na koncu ogromnega travnika (velik vsaj za eno nogometno igrišče, če ne še vsaj polkrat večji!) je stal večji šotor, ki je pokrival glavni oder, malo prej pa je bil, v petek še zaprt, manjši šotor z manjšim odrom. Na drugi strani pa je bilo najti šotore, kjer so prodajali hrano in pijačo, in spet en ogromen šotor, kjer je bil prostor za merchandise, za razne distribucije plošč in prodajo bedžev ter podobnih malenkosti.
Bežen pogled na listo nastopajočih prvega dne je v misli pripeljal besedo emo. Tako kot je bila lista bendov emo obarvana, so bili obarvani tudi predeli okoli oči nekaterih obiskovalcev. Prva dva benda (Say Anything in Aiden) sem, zaradi dolgega čakanja pri akreditacijah, zamudil, tako da so bili prvi, ki sem jih ujel kanadski Silverstein. Med svojim nastopom so pritegnili kar velik del občinstva, ki je z njimi odpelo nekaj najbolj znanih refrenov. Mene je njihov nastop, kot tudi stil glasbe, pustil hladnega, vse skupaj mi je delovalo preveč narejeno. Skoraj isti opis bi lahko podal pri naslednjem bendu, ki je prišel na oder – to so bili Underoath iz Kalifornije. Predvidljivo, klišejsko. Klaviatur se sploh ni slišalo, kar pa za vreščanje fenov in fenic med komadi še zdaleč ni bi mogel reči. Odigrali so svojih štirideset minut, na koncu pa je pevec izrazil še svoja prepričanja, in to sicer približno nekako tako, kako oni verjamejo v Jezusa Kristusa in da je njihova vera močna. Če ne bi vedel že od prej, da so kristjani in da tega ne skrivajo, bi kaj lahko pomislil, da se dela pevec norca, da je zabavljač. Pač, tistim, ki jih je vzgojil pistolski nihilizem in partizanski antiklerikalizem, je težko razumeti, kako je možno, da se ideje iz prižnic prikradejo blizu (ali celo v!) punk/hardcore tabor.
Dvajset minut za njimi pa so na odru že stali prav tako kalifornijski Goldfinger, ki obstajajo že od leta 1994, do sedaj pa so izdali pet albumov. Legendaren bend gor ali dol, zgledalo je, kot da še niso igrali pred takšno množico ljudi (ocenil bi, da je bilo takrat v šotoru tam nekje sedem do osem tisoč ljudi), saj so celi čas, med skoraj vsakim komadom, nagovarjali občinstvo naj se odzove na njihove klice, ki se je nato drlo tisti »ooooo« in »jeeeee«. Tudi med komadi so se šli svoj šov, bobnar je na primer prišel izza bobnov, pokazal svoje moške tangice in stejdždajval. Dolgočasno. Zaključili so s »svojo« klasiko: 99 Luftballons.
Naslednji so bili Thrice, pri katerih se je prvič zapletlo, saj jih ni in ni bilo na oder, kjer je »kraljeval« njihov roadie, ki je delal soundcheck oziroma linecheck. Prišlo je do zamude in po celi dvorani so se začeli pojavljati žvižgi, ki jih je postopoma bilo vedno več. No, Thrice so le prišli na oder, a, ker jih toliko časa ni bilo, jim je na voljo ostalo bore malo časa. Odigrali so sedem pesmi, od teh štiri iz zadnjega albuma. Bolj medlega nastopa ne bi mogli ponuditi tistim, ki so jih prišli pogledat. Mogoče so bili te zaradi tega toliko bolj razočarani in jezni, da so občutno prispevali h glasnosti žvižganje in negodovanja, ki sta spremljala dolgo in utrujajoče čakanje na zadnji bend prvega dneva – Taking Back Sunday. Spet ista zgodba, kot pri Thrice. Nek roadie, ki stoji na odru in nervira obiskovalce festivala s svojim neokusnim brenkanjem po kitari. Res mi je žal, da sem čakal ta bend z na moč klišejskim imenom, ki nerazumljivo raste – tudi za člane benda – vse od izida njihovega prvenca Tell Your Friends leta 2002 na Victory Records. Nikoli več ne zamenjam petnajst minut spanca za tako nezanimiv bend. Mogoče bi jih drugače gledal, če bi bil tudi jaz pripadnik novoformirane fantomske emo »subkulture«, tako pa lahko rečem, da mi sploh ni jasno, kdo je temu bendu podaril vso to pozornost. Ali bolje, kdo je ustvaril pogoje za nastanek le-te.
V ogromnem šotoru, ki je bil nekako polodprte sorte, se niti ni zaznalo, da je zunaj skoraj zima. Šel sem proti kampu, da bi se naspal za naslednji dan, za katerega sem upal, da bo popravil mlačen vtis festivala. V kampu pa je bila seveda žurka, no, to je bolj zgledalo tako, da so razne skupine rogovilile celo noč naokoli, torej se ni obetala ravno povprečna doza spanja. A vsi, ki so na festival prišli tudi zaradi obstranskih dejavnosti (beri: piva, piva in druženja), še ne bi bili tako moteči, kot je bil moteč mraz, zaradi katerega se niti ni dalo zaspati. Ponoči so se temperature spustile do ničle. Ja, prav ste prebrali! Zemlja je dobesedno sevala mraz! Tako da sem spal samo nekje uro in pol, pa še to v presledkih. Šele sonce je zjutraj ogrelo šotor.
Ogrevati pa so se začeli že tudi prvi bendi. Prvi so že ob pol enajstih dopoldne začeli Latterman, ki jih tako nisem videl, saj je bilo treba še kaj pojesti. Sem pa zato ujel drugi bend – A Wilhelm Scream. Njih sem videl prvič v živo letos januarja v dunajski Areni. Spet so imeli kar nekaj nesreče z zvokom – snare bobna se na primer dolgo časa sploh ni slišalo! –, njihov nastop pa me tudi ni kaj preveč prepričal. Naslednji so bili na vrsti Peter Pan Speedrock, za katere nisem prej nikoli slišal, niti po imenu. Naokoli je bilo opaziti kar nekaj majic z logotom tega benda, ki sicer prihaja iz Eindhovna. Z nastopom je trio dokaj suvereno predstavil svoj nažigaški rokenrol. Hitro, nažigaško in brez prekinitev. Odličen zvok bobnov, kot tudi kitar. Edini minus je bil to, da je po nekaj časa postala njihova godba dokaj monotona.
Sledili so The Lawrence Arms, prav tako trio, iz Chicaga. Svojih štirideset minut so kar najbolj izkoristili. Letos marca so izdali svoj peti studijski album Oh, Calcutta, ki je hkrati tretji na založbi Fat Wreck, iz katerega so na setlisto dodali največ pesmi. Tokrat sem jih gledal drugič do sedaj, na žalost spet na za njihovo glasbo (po mojih predstavah) prevelikem odru in pred preštevilnim občinstvom, in moram reči, da so v živo bend vreden vsakega centa ali stotina ali česarkoli že hočete. Prepletanje obeh vokalov, odlično dodelan in prepoznaven zvok. Zaključili so z zadnjo pesmijo iz zadnjega album Like A Record Player.
Po tem sem se odločil, da grem malo zaspati v kamp, saj sicer nikakor ne bi zdržal do večera. Tako sem prespal Death By Stereo in prišel pet komadov pred koncem Anti-Flag. Vsaj tako je Justin Sane, frontmen benda, najavil. Publika je, kot še vedno, ko sem jih videl, norela na njihove politično-aktivistične komade, mene pa, ki me nikoli niso pritegnili z njihovo držo (pozo?), pustili hladnega. Tudi pevčev vokal je bil, kot vedno, slab in mimo. Nekaterim se to blazno dopade, pri meni je to ravno nasprotno. Pri pesmi Press Corps kar naenkrat ni bilo več zvoka iz glavnih zvočnikov, kot kaže je bil samo na monitorjih na odru, ker so Anti-Flag kar igrali naprej, brez da bi to opazili, občinstvo pa je začelo s ploskanjem in skandiranjem. Čeprav sem, po napovedih pevca, pričakoval še štiri komade, so zaigrali samo še Turncoat in za konec še Die For Your Government.
Ko so Anti-Flag končali se je glavni šotor skoraj spraznil. Tako je bilo po vsakem bendu, še posebej v soboto, ko so ljudje tistih petnajst do petindvajset minut med skupinami izkoristili za hiter skok pred manjši šotor, veliko jih je pa samo zasedlo ogromen travnik na sredini prizorišča. V šotor so ljudi naslednji privabili No Use For A Name, ki so imeli na začetku res slab zvok, zelo opazen pa je bil tudi rahlo počen vokal pevca in kitarista Tonyja Slyja. Začeli so z Not Your Saviour, v nadaljevanju pa odigrali skoraj vse tiste komade, ki jih je slišala tista ogromna množica na njihovem nastopu na Trnfestu. Končali so (spet) z Justified Black Eye. Takoj po koncu njihovega nastopa sem se obrnil in šel proti manjšemu odru, kjer so že bili pripravljeni Raised Fist. Švedi, ki nažigajo svojstven hardkor že od leta 1993, so pred kratkim izdali svoj četrti album Sound Of The Republic, treba je pa tudi omeniti, da je malo manjkalo, da bi se letos pojavili kje pri nas. Stanje, ko so začeli s prvimi takti, je izgledalo naravnost kaotično. Ljudje so skakali iz odra, bolj zadaj si moral paziti, da jih nisi dobil od kakšnega mosherja, prerivanja je bilo veliko. A kmalu se je, vsaj zadaj, stanje dokaj umirilo; mogoče je temu tako tudi zaradi njihovih prekinitev med komadi, ki so stali vsak po svoje, namesto, da bi bend probal vse skupaj napraviti v eno celoto. Čeprav so vsaj glasbeno relativno opravičili svoj prepoznaven slog, pa je bila raven komunikacije z občinstvom obupno nizka, prav tako so svojemu celotnemu nastopu vzeli veliko energije, ko so sta si kitarista (in celo basist!) po vsakem komadu neprestano oglaševala kitare. Kakšne pol ure za njimi so nastopili kanadsko-ameriški Comeback Kid, ki nažigajo različico punk/hardcora, ki ga je naplavil zadnji val hardkora. Njihova popularnost je med hardkor in punk rock mladino na višku že od leta 2005 izdanega Wake The Dead in na nastopu na belgijskem Groezrocku so dokazali, da jim ne gre oporekati do sedaj osvojenega. Odličen nastop, ki se je križal z nastopom njujorških Sick Of It All, katerim je posledično (sigurno) manjkalo kar nekaj fenov in potencialnih poslušalcev.
No, začetek nastopa njujorških legend se je malo zavlekel. Z energijo nabito četverico smo lahko videli pri nas deset dni prej, ko so dodobra zatresli Galo Halo na Metelkovi. Setlista je bila identična – začetek z Good Lookin' Out, za konec pa Us Versus Them. Vmes še, seveda, Step Down, Scratch The Surface, Sanctuary, Injustice Sistem in podobno. Nastop je bil, kot vedno, enako odličen! Tudi kitarist Pete Koller je lahko dodobra izkoristil velikost odra za svoje značilne skoke. Definitivno hardkor bend, ki mu ne pridejo do živega niti leta, kaj šele novodobne metalcore zasedbe.
Za njimi, seveda spet po premoru, tokrat polurnem, ki ti počasi začne že presedati, je na vrsto prišel »najboljši cover bend na svetu«, kot se sami – napol zajebanstko – radi opišejo. Poleg tega so tudi skoraj edini bend iz vaše zbirke punk cdjev, s katerim lahko zapojejo tudi vaši starši. To so Me First And The Gimme Gimmes. Na odru Groezrocka so bili skoraj v popolni postavi, manjkal je le Chris Shiflett, ki ga je nadomestil njegov brat, ki je na pogled skoraj identičen. Čez večino nastopa, ki je trajal eno uro, so imeli kitarist Joey (Lagwagon), basist Fat Mike (NOFX) in pevec Spike Slawson (Swingin' Utters) svojo zabavo, med katero so celi čas pokali štose in se delali norca iz občinstva, tistih, ki verujejo v boga, Američanov in samih sebe. Odigrali so od Blowin' In The Wind, It's Raining On Prom Night, Me & Julio Down By The Schoolyard pa vse tja do Nothing Compares To You, Country Roads in I Believe I Can Fly. Končali so z Rocket Man, vmes pa predstavili še dve priredbi, ki bosta na naslednjem country obarvanem albumu: Ghost Riders In The Sky in Desperado. Vsi so bili oblečeni tudi v stilu prihajajočega albuma: v kavbojski opravi s klobuki. Zabavno!
Po dvorani so se počasi, a vztrajno, začeli pojavljati vzkliki »Let's Go Murphys!«. Še nekaj časa je bilo treba počakati na bostončane, ki so svoje fene začeli nabirati že leta 1996. Vse od takrat pa do danes so si Dropkick Murphys izborili eno vidnejših vlog v punk rocku in glavno mesto ameriške zvezne države Massachusetts jih je vzelo za svoje. Z njihovimi živimi nastopi in besedili o lokalnih irskih pretepačih in pozitivnejšem pogledu na življenje ter postavljanjem v bran sindikatom in delavcem, so si pridobili fene od ZDA, prek Evrope pa vse tja do Japonske. Svoj set so odprli z Workers Song, nato pa zaigrali Barroom Hero, pri katerem je prvo kitico zapelo občinstvo. Predstavili so še kar nekaj pesmi iz zadnjega albuma Warrior's Code, manjkale pa niso tudi Heroes From Our Past, Bastards On Parade in Boys On The Docks. Za predzadnjo pesem so izbrali Spicy McHaggis Jig, pri kateri so medse na oder povabili dekleta, končali pa z Skinhead On The MBTA, pri katerem je bil oder, kot vedno, totalno napolnjen ljudmi, ki jim je uspelo priti na to dvometrsko konstrukcijo.
Za sklepni del festivala, ki je privabil vsaj deset tisoč obiskovalcev, so nastopili pionirji kalifornijskega melodičnega punk rocka. Bad Religion, ki so samo za ta koncert prišli v Evropo. Navdušenje ob njihovih himnah je bilo veliko, prepevanje refrenov pa je bilo zaznati pod celotnim šotorom. A vendarle, na trenutke so delovali neenergično, kar so jim njihovi največji feni gotovo oprostili – konec koncev, ne igrajo Bad Religion vsaki dan v najbližjem klubu. Pevec Greg Graffin je med komadi kar veliko komuniciral s publiko in kljub kakšnemu kiksu požel par aplavzov. Igrali pa so na primer Sorrow, Gray Race, I Want To Conquer The World, Modern Man, American Jesus, No Control in iz njihovega zadnjega albuma še Los Angeles Is Burning ter Let Them Eat War. Mene osebno niso kaj preveč prepričali, predvsem zaradi že prej omenjene neenergičnosti, njihov nastop bi lahko celo opisal kot dokaj bled in neprepričljiv. Za konec so prihranili še enega najbolj legendarnih komadov: Generator. Cel šotor je zapel tiste vsem znane začetne besede: Like a rock, like a planet, Like a fucking atom bomb. I'll remain unperturbed by the joy and the madness that I encounter everywhere I turn...
Na splošno bi Groezrock festival leta 2006 ocenil pozitivno, vsaj kar se tiče organizacije, celotne infrastrukture in kvalititnega ozvočenja, ki je dobrim bendom z dobrimi tonskimi mojstri pomagalo, da so zveneli kar najbolje. Tudi varnostniki so bili na vsakem koraku prijazni, predvsem je za spremembo lepo videti, da ne zgledajo osebe, ki so zato tam, da varujejo, kot lokalna banda, ki bo pretepla vsakogar, ki bo prekršil najmanjšo nenapisano pravilo. Treba pa je tudi izpostaviti še eno obstransko stvar – glasbo, ki je prihajala iz zvočnikov vmes med nastopi glasbenih skupin. Le-ta ni bila kakšen dolgočasen metal iz osemdesetih, kar se ne poredko zgodi pri nas (okej, posplošujem, ampak je dejstvo, da na punk rock koncertih med premori malo kdaj vrtijo punk rock glasbo), ampak vse možno od Ramonesov in Dead Kennedys do Flogging Molly in Rise Against.
Še kdaj!
Uroš Badovinac |
|
|
Cruel Hand, Miles Away, 27.6.2010, Shelter, Dunaj, dodano 31 Jul 2010
Defeater, Dead Swans, More than Life, 10.5.2010, Shelter, Dunaj, dodano 20 May 2010
H20, 7.5.2010, Pieffe Factory, dodano 12 May 2010
Joey Cape, Tony Sly, Jon Snodgrass, 25.2.2010, Ljubljana, dodano 05 Mar 2010
Polar Bear Club, Shook Ones in Title Fight, 24.2.2010, Dunaj, dodano 05 Mar 2010
The Lawrence Arms v San Franciscu, 11. in 12. 11.2009, dodano 22 Dec 2009
Bridge9 turneja, 29.10.2009, Orlando, dodano 21 Dec 2009
Bane, 23.10.2009, Richmond, dodano 20 Dec 2009
The Gaslight Anthem, 22.10.2009, Washington D.C., dodano 20 Dec 2009
National Edge Day 2009 - Have Heart zadnji koncert, dodano 17 Dec 2009
Bane in Down to Nothing na Dunaju, dodano 14 Sep 2009
The Bouncing Souls v dunajski Areni, dodano 11 Jul 2009
Propagandhi v Benetkah, dodano 13 May 2009
Through the Noise tour oz. I'd Rather be Stagediving, dodano 26 Apr 2009
Joey, Jon, Chad v Ortu, dodano 26 Apr 2009
SNFU v Gala hali, 5.4.2009, dodano 16 Apr 2009
The Gaslight Anthem v dunajskem Flexu, dodano 04 Mar 2009
The Real McKenzies ali Fat Wreck teden na Metelkovi, dodano 24 Feb 2009
Paint it Black, 17.9.2008, Dunaj, dodano 24 Oct 2008
Less Than Jake, 28.8.2008, Ljubljana + Fotogalerija, dodano 14 Sep 2008
Comeback Kid, Shai Hulud, 3.7.2008 na Dunaju, dodano 16 Jul 2008
Madball v Gala hali, 1.7.2008, dodano 08 Jul 2008
Koncert A Wilhelm Scream v besedi in sliki, dodano 26 May 2008
Sundowner in Mike Park na Dunaju, 12.3.2008, dodano 19 Mar 2008
Mad Caddies v Gradcu in Celju, dodano 27 Feb 2008
NOFX, Birmingham (3.11.2007) in London (4.11.2007), dodano 13 Dec 2007
Against Me! Birmingham (31.10.2007) in London (1.11.2007), dodano 30 Nov 2007
Strike Anywhere in Rentokill (Graz, PPC, 24. junij 2007) in Strike Anywhere, Red lights Flash in FC Five (Dunaj, Arena, 8. julij 2007), dodano 14 Aug 2007
Strung Out - Črni jastrebi nad Metelkovo, dodano 09 Jul 2007
Stretch Arm Strong v dunajski Areni (2. maj 2007), dodano 15 May 2007
Lagwagon na Dunaju (24. april 2007), dodano 03 May 2007
Comeback Kid – promocijski koncert za album Broadcasting (Melkweg, Amsterdam, 26.02.2007), dodano 25 Mar 2007
Less Than Jake album shows, februar 2007, Florida, ZDA, dodano 17 Mar 2007
Much the Same, Hogwash in drugi v londonskem Underworldu, 23.2. 2007, dodano 06 Mar 2007
A Wilhelm Scream in No Trigger na Un-Natural Disasters European Tour v graškem PPC, 1.2.2007, dodano 13 Feb 2007
Persistance Tour 2006 v dunajski Areni, 5.12. 2006, dodano 21 Dec 2006
Strike Anywhere in The Loved Ones v dunajski Areni, dodano 15 Dec 2006
Debeli Precjednik in No Limits v Postojni, dodano 03 Dec 2006
Rancid v Londonu, dodano 30 Nov 2006
Dropkick Murphys in Less Than Jake v Londonu, dodano 26 Nov 2006
Flogging Molly na Dunaju, dodano 28 Jul 2006
Festival Groezrock 2006, dodano 11 May 2006
Londonski streetpunkerji Deadline v Orto baru, dodano 15 Apr 2006
Ekskurzija z Boy Sets Fire v dunajski Areni na materinski dan, dodano 02 Apr 2006
UK Subs in trideset let panka v Gali hali, dodano 04 Mar 2006
Got Punk? 2 v Orto baru (22.2. 2006), dodano 03 Mar 2006
Lagwagon v dunajski Areni, dodano 26 Jan 2006
Comeback Kid, Bane in ostali v dunajski Areni (13.11.2005), dodano 27 Dec 2005
Antidote Tour na Dunaju (16.11.2005), dodano 28 Nov 2005
Hladno pivo v Gali hali na Metelkovi, dodano 26 Oct 2005
